Pisarija

Dolga in naporna pogajanja so skoraj pri kraju. Sicer z njimi nisem popolnoma zadovoljen, a doseženih je kar nekaj pridobitev za nas. Pogajali smo se namreč z ustreznimi ustanovami, institucijami, komisijami, predstavniki in merodajnimi faktorji, da si zagotovimo svoj status v družbi in poskrbimo za kolikor toliko normalno življenje klatežev, brezdomcev, beračev in uličarjev.

Najpomembneje je, da pri beračenju darovalec ne bo mogel izbirati, koliko miloščine naj da, ampak smo določili najnižjo vrednost. Štirje evri so najnižja, minimalna, zajamčena miloščina, ki jo lahko darovalec izplača prosilcu. Dosegli smo tudi, da je nespoštovanje tega člena tudi iztožljivo. Pravna osnova obstaja v ustavi, da smo socialna država in v razlagi, da je bolje, da imamo redne dohodke, sicer bomo kradli ali izvedli revolucijo. Tudi izrazi miloščina, vbogajme, darilo, almožna, bakšiš, vbogajme, blagodar, milodar in podobno so neprimerni in se ne smejo uporabljati. Sedaj se to imenuje socialni prispevek.

Prav tako smo se dogovorili, da imamo vsak dan zastonj malico v enem od gostinskih lokalov. Ti lokali so našteti v pogodbi in so jo tudi gostinci dolžni spoštovati. Malica lahko traja od devete do desete ure dopoldne in od pete do šeste ure popoldne. Člen je skoraj dobesedno prepisan iz sindikalnih kolektivnih pogodb. Te pogodbe so tudi osnova za pogajanja o letnem regresu, ki pa še niso dorečena. Nihajo namreč med zastonj letovanjem ali med izplačanim regresom.

Priborili smo si pet brezplačnih voženj v dve smeri na teden na avtobusih javnega prometa, pet brezplačnih medkrajevnih voženj in deset voženj z vlaki slovenskih železnic. Podlago za zastonj vožnjo smo našli pri uslužbencih prevoznih podjetij, kjer ima skoraj polovica zagotovljeno neomejeno vožnjo zastonj.

Izpogajali smo si tudi pravico do nabiranja prispevkov samo tistih osebkov, ki so člani združenja. Nihče, ki bi hotel povečati svoje dohodke z beračenjem na svojo roko, tega ne bo mogel početi. Pravno podlago smo našli v notarskem zakonu in pravilniku združenja odvetnikov. Nespoštovanje tega člena je opredeljeno tudi v kazenskem zakoniku. Socialni prispevki tudi ne bodo všteti v davčno osnovo. Naša zaveza v tej točki je, da smo dolžni napisati potrdilo o prejemu prispevka.

Dogovarjamo se še o načinu oblačenja v času predsedovanja uniji. Podpisali smo, da bomo oblečeni v obleke s hlačami in suknjiči, z belo ali modro srajco in s kravato ali metuljčkom. Barva kravate in obleke je lahko poljubna, hlače pa morajo biti obvezno zlikane na rob. Čevlje bomo redno čistili, ravno tako tudi srajčne ovratnike. Pol leta se bomo tudi redno brili, za kar bo brzplačno poskrbel frizerski ceh. Oblačila so dolžne zagotoviti vse modne hiše v mestu.

Prav tako še nismo dorekli o tedenskem brezplačnem obisku opere, gledališča, kino predstav, razstav in muzejev. Z zastopniki trgovine smo dosegli dogovor, da bomo lahko enkrat mesečno brezgotovinsko nakupovali v eni izmed veleblagovnic in dvakrat mesečno v enem izmed živilskih centrov. Pogajanja tečejo še v smeri dvakratne uporabe zastonj prenočišča v hotelih, ki niso oddaljeni več kot 3 km od središča mesta.

Prav tako se še pogajamo z bankami o nabavi univerzalnega računa in plačilne kartice. Tako bi tudi mi plačevali s kartico in bi lahko dvignili 50 evrov na teden iz bankomata. Račun bi se polnil iz državnega proračuna iz iste postavke kot jo imajo poslanci za svojo plačo, čeprav je dvorana državnega zbora vedno skoraj popolnoma prazna. Proračun je na najboljši poti, da nam bo enako kot poslancem, omogočil zastonj telefoniranje na mobilnik in s stacionarnih telefonov.

Dorekli smo brezplačno zdravniško oskrbo in dvakrat na leto po en mesec za obisk v klimatskem zdravilišču ali toplicah, za specialistični pregled vsake pol leta, za zastonj vožnjo z vzpenjačo, če je vožnja namenjena pridobivanju socialnih prispevkov, na razširitev prostora za pobiranje prispevkov na velikost, ki ustreza parkirnemu prostoru, kajti avto danes ni več luksuz, ampak sredstvo za zagotavljanje zaslužka in pridobivanje prispevkov. To velja tudi za našo branžo in poklic.

S policijskimi postajami poteka dogovor, da bodo tisti, ki so nagnjeni k krajam, lahko tedensko ukradli predmete v vrednosti 100 evrov, brez, da bi bili kaznovani. Glede na značaj tatu, bi lahko predmete unovčil ali pa vrnil nazaj. V slučaju prekoračitve, bodo ugledne odvetniške pisarne nudile brezplačno obrambo pred sodišči.

To je nekaj glavnih postavk, ki bodo začele veljati takoj po podpisu pogodbe. V planu imamo še, da se nam zgradi naselje petih hiš, kjer bomo lahko nemoteno bivali, živeli in delovali, brez, da bi moteče vplivali na okolico.

Ena izmed poti izločanja vsega, kar človek vnese skozi usta, je poleg sranja, prdenja, scanja, znojenja, jokanja, usekovanja, izcejanja ušesnega masla in riganja tudi pljuvanje. Kot vsako izločanje strupenih in nepotrebnih snovi iz telesa, je tudi pljuvanje zdravo. A ne vedno in ne vedno za vse. Pljuvanje v lastno skledo ni koristno, pljuvanje v roke, pa se splača samo, če je dobro plačano. To pa ni skoraj nikoli.

Pljuvanje odvečnega sluza ni samo zdravo, ampak s pljuvanjem kažemo tudi svoja čustva. Prezir pokažemo s tem, da nekomu pljunemo v obraz ali se samo hvalimo, da mu bomo pljunili v gobec. Če je nekdo nekomu pljunil denar, je s tem tudi pljunil na svojo čast in moralo. Tak človek ni vreden, da pred njim pljunemo, saj je že s tem dejanjem doživel nov pljunek v obraz. Velikokrat se zgodi, da je nekdo javno popljuvan, kar lahko pomeni, da ga obrekujejo. S pljuvanjem se da tudi čarati. Če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč. Uroki so to, da se te stalno drži smola. Da se te stalno drži smola, pomeni, da nimaš nikjer sreče. Če nimaš nikoli sreče, pomeni da si uročen in to ne prinaša ne ljubezenske, ne materialne sreče. Zatorej je pljuvanje družbeno koristno početje. Pljuvanje v roke in obraz pa sploh. To so povsem človeške lastnosti. Človek je posebnež v naravi tudi zato, ker pljuva tako, da se dela važnega in pomembnega. Edina žival, ki pljuva zato, da je frajer, je južnoameriška lama.

Ampak hotel sem povedati več o materialnem vidiku pljuvanja. Pljunek vsebuje, glede na to, kaj vnesemo v telo, različne strupene sestavine. Marsikomu že samo smrdi iz ust tako, da zastruplja okolico bolj kot pasivno kajenje. In če so prepovedali kajenje na javnih krajih, bi morali tudi zakonsko onemogočiti smrdenje iz ust. Ko pa oseba, ki ji smrdi iz ust začne še govoriti, je ne glede na vsebino govora in pomen besed tako dejanje smrtonosno kot bi šprical strupen aerosol. Da ne govorim, kaj se zgodi, kadar pljune.

Pljunki so razne vrste. Najpomembnejši je debel. Kadar debelo pljuneš, takrat pomeni, da vsebuje veliko količino sekreta. To je glede na obliko in količino. Na vsebino pa vpliva njegova sestava in na kakšen način spraviš pljunek iz telesa. Sestava je tem bolj kvalitetna, čim bolj masten je pljunek Če s kratkim in sunkovitim izdihom spraviš sluz iz grla, ima ta bogato vsebino in je tudi debel. Nima pa izrazite barve in teže. Pljunek, ki ga potegnemo iz želodca, žolča ali pljuč, pa je tisti pravi. Nekateri pravijo, da ga potegnejo celo iz riti. To je pljunek velike specifične teže. Če tak pljunek prileti v tekočino, recimo v bazen ali v juho, se takoj potopi. Ima različne barve, od svetlo rumene, ki vsebuje veliko želodčne kisline, do temno zelene, ki vsebuje veliko žolča. Če pa dobro hrknemo, se nam posreči, da debel, rumeno zelen pljunek vsebuje tudi večje ali manjše odtenke rdeče barve, kar je posledica dobrega odkrehanja in vsebuje venozno kri. Če vsebuje delčke na pol predelane hrane, pa so barve prav lahko mavrične in zavzemajo popoln spekter. Tak pljunek, če ga dobiš v obraz te dobro zaboli in ker je sprijemljiv in lepljiv, ga tudi težko odstraniš. Najbolje in najbolj bogato pljuvajo jetični bolniki.

Poznamo tudi več načinov pljuvanja, kar je spet odvisno od gostote pljunka. Če hočemo izpljuniti samo čisto slino, to bziknemo skozi zobe, kar ima za posledico veliko začetno brzino in dolg domet, ni pa to pravi pljunek. O čikanju ne bom govoril, ker nihče več ne žveči tobaka. Rečeno je že bilo, da s pljuvanjem odstranimo sluz iz pljuč in sapnika. Tak pljunek je lahko ležeren, samo odpremo usta in malo pihnemo, da pade iz ust. Lahko pa zajamemo sapo, napravimo šobo in ga kot skozi cev izstrelimo iz telesa. Tak pljunek ima veliko ne samo brzino in udarno moč, ampak vsebuje močno moralno sporočilo tistemu, ki ga prejme v obraz. Seveda pa je tak pljunek kljub vsej veličastnosti povsem neprimeren za pljuvanje v roke.

Včasih, ko ljudje še niso tako množično pljuvali eden drugemu v obraz, so za to uporabljali pljuvalnik, ki je prišel povsem iz rabe. Mnogi pljuvajo raje na tla. Med te spadam tudi sam. Raje na tla kot komu v obraz. Zelo rad pljunem masten, debel pljunek, potegnjen iz želodca, mu skozi šobo dam pospešek in gledam, ko pade na cesto in se obdan s tanko oblogo prahu kotali naprej kot steklena frnikola. Zelo dobro vsebino ima tudi pljunek, ki ga potegneš iz sinusov in ki vsebuje izdatno količino gnoja in nekaj pramenov krvi. Tudi gripozni pljunek je pomemben in nevaren bolj kot avtomobil bomba. Vendar je to že skoraj pljuvanje v lastno skledo.

Po nekaj zapletih sem spet prišel do dostopa na omrežje. Ko sem prebral nekaj blogov, sem hotel še sam napisati mojih najljubših pet stvari, a sem ugotovil, da nimam petih stvari, pravzaprav nimam nobene. Potem pa sem pri Gradišniku prebral o straniščih, sem se pa spomnil, da sem o tem že imel namen pisati. Bom pa sedaj.

Med straniščem in sekretom je razlika. V stranišča se hodi na veliko in malo potrebo, na sekretih se pa serje in ščije. Stranišča so školjke in pisoarji, sekreti pa so na štrbunk ali za drevesom. V straniščih se briše zadnjica s toaletnim papirjem, v sekretih se briše rit s časopisi ali lapuhovim perjem. Sam se vsakodnevno srečujem s sekreti. V stranišču se roke umije s toplo vodo, v sekretu s scalnico, v stranišču se roke obrišejo v papirnato brisačo, v sekretu se jih podrgne po hlačah na riti.

Je bil pa sekret prvi, ki mi je dal osnove spolne vzgoje. Ne zato, ker bi videl v njem kakšno fukanje (napisal bi občevanje, a to paše v stranišča), ampak zato, ker je na zidu pisalo: Kurac in pička naredita fantička. Brez spolne vzgoje mi je bila takoj jasna vsa ceremonija ob proizvodnji novega človečka. Tudi za higieno je bilo poskrbljeno, saj je na steni pisalo: Preljubi kristjan, serji v luknjo ne na stran. Tako je sekret ostal čist.

Sicer naj ne bi bilo pomembno, če smo že enkrat umazani in smrdeči, če bi bili poleg tega še posrani. Kar pomeni, da ne rabimo sekretov, ampak lahko serjemo kar v hlače. A je neprijetno, da rjava brozga mezi po stegnih in kaplja pri hlačnicah ven. Zato imam navado, da če se le da grem srat v zato zgrajeno ustanovo. A ni tako enostavno. V vsako gostilno me ne spustijo, v javnih sekretih je treba plačati, zaradi raznolike prehrane, ki je ne morem izbirati, pa je treba biti vsak trenutek pripravljen, da te zatišči. Še posebno, ker navadno ne nosim gat in je vsa vsebina želodca v trenutku skozi hlačnice na tleh. Treba se je pobrigati vnaprej in imeti skrivne kotičke, kamor se gre lahko hitro in kadarkoli srat. Pozimi namesto gat nosim ritne šufecne, onuče, to so neke vrste plenice, blago, za ovijanje riti kot so včasih imeli za noge. Potem je treba vse to odviti, da se pride do izvora sranja, do anusa, če si v stranišču ali do rinčka, če si v sekretu. To blago potem uporabim za brisanje riti, za brisanje rok in za gate. Traja pa nekaj časa, da je to vse opravljeno.

Najtežje je srati v sekretih na štrbunk, kje je treba kar nekaj časa čepeti. Je pa dobro za stegenske in ritne mišice. Tudi zato so bili včasih ljudje bolj vzdržljivi, saj so še pri sranju uporabljali rekreacijo. Na straniščih pa samo sedijo in buljijo, ko pa serjejo jim še slina curlja iz ust.

Že dolgo tega sem gledal neki film, kjer so imeli ljudje vse zamenjano. Jedli so na skrivaj in vsak posebej, srali so pa v skupni sralnici. Če človek pomisli, zakaj je dve tako življenjsko pomembni funkciji treba jemati tako različno, je tudi čudno. Nekdo se je izmislil, da je jesti bolj kulturno kot srati in je tako ostalo. Čeprav nekateri žrejo kot bi srali, ne poznam nobenega, da bi tako slastno in uvidevno sral kot jedel.

Zdaj moram pa nehati, ker me srat tišči.

Pravijo, da smo brezdomci sami postopači in da samo lenuharimo. Mogoče je kdo res len, saj poznam nekoga, ki pobira čike samo, če so še prižgani. Za ugasnjenega se mu ne ljubi prikloniti. Zadnjič je nekomu padla proteza v latrino, to je stranišče na štrbunk, pa nas je klical na pomoč. Premetali in prešlatali smo za kakšen stot dreka, da smo našli protezo. Nerodno je bilo, da smo našli tri proteze, potem je pa vsako posebej pomeril, da je našel svojo. Proteza največkrat pade iz ust pri bruhanju, zato se vedno pazimo, kam bomo naciljali bljuvanje. Hočem reči, če smo premetali sto kil dreka in ga detajlno pregledali, potem ne moremo biti kakšni lenuhi.

Zagotovo pa za lenuhe ni takole poulično življenje. Lenuhi so v državnih službah, kjer imajo vse zagotovljeno, dopust, počitnice, zaščiteno delovno mesto, plačo dobijo ali kaj naredijo ali nič. Če moraš vsak dan iz nič zaslužiti za preživetje, ne moreš biti len ne intelektualno ne fizično. Znajti se je treba, da dobiš svoj liter vina in kilo kruha.

Sitnarjenje pri ljudeh za denar ni za lene. Tudi za kmete ne more nihče reči, da so leni, zato moledujejo in tudi dobijo ogromno denarja, tam se temu reče subvencije, ne pa vbogajme. Potem pa tekmujejo, kdo bo kupil dražji traktor, čeprav imajo samo krpo zemlje. Vsi prosjačijo za denar. En kolega je enkrat zadel na loteriji, pa so ga že na hodniku čakali številni predstavniki dobrodelnih organizacij in če bi vsakemu dal, za kar so beračili, bi ga do konca osušili. Tako jim je pa raje kazal jezik in srednji prst, denar smo pa zapili in zažrli.

Mene večkrat nekateri ljudje pokličejo, da jim pomagam pri različnih delih, pa marsikateremu poleg tega napišem še kakšno prošnjo ali govor, kar pač rabi. Za delo nikoli ne zaračunam denarja, ker se prijateljem ne prodajam za denar, za hrano in pijačo se pa. Če pa že moramo biti lenuhi, bi pa prej rekel, da smo lenuhoholiki. Saj vsak dan garamo od jutra do večera.

Ponavadi ne maram uslug od nekaterih dobrodelnih organizacij, ampak ker se mi je zgodilo, da sem moral prispevati za vbogajme ravno eni taki organizaciji, ko sem plačeval avtobus, sem si rekel, da bom še jaz njih fehtal. Še posebno ker sem bil tako lačen, da bi pojedel celega vola, tako lačen, da so se mi delale pajčevine v želodcu.

Odšel sem torej na kraj razdeljevanja dobrin. Bil sem edini peš in edini uličar. Delili so cele pakete moke, sladkorja in kaj vem, kaj vse je bilo v paketih, ki so jih ljudje nosili v prtljažnike tudi precej dragih avtomobilov. Ko sem prišel bliže, sem bil vprašan, če sem prejel obvestilo o pomoči. Rekel sem da ne, potem so pa rekli, pa ne moremo nič dati. Saj tudi nič nočem, sem rekel, ko sem videl, kdo dobiva pomoč. Pa tudi z moko in cukrom si nisem mogel potešiti lakote. Kaj je bilo pa še v paketih, pa ne vem. Glavno je, da sem tudi jaz prispeval v dobrodelne namene za motorizirane prejemnike pomoči.

Lakota me je grudila, lačen sem bil ko volk, da se mi je tema delala pred očmi. Najboljša prispodoba bi bila, da sem bil lačen, da se je skozme videlo, kajti na tržnici so kuhali polne kotle raznih čorb in golažev. Ko sem postaval tam okoli, me nihče ni opazil, zato je čista resnica, da sem bil lačen, da se je skozi videlo. Čeprav sem navajen, saj sem večkrat lačen kot sit, se mi je kar milo storilo ob polnih kotlih. A bil sem za vse neviden. Vidni so bili nekateri z debelimi trebuhi, ki so žrli čorbe, da jim je od brade kapljalo, poleg pa so jedli debele rezine kruha. Ker so se mi cedile sline, sem raje odšel, da me ne bi kdo obtožil, da prenašam steklino.

Potem se naletel na sprevod, kjer so delali reklamo, da ne sme biti nihče lačen. Evo, tukaj me bodo pa nasitili, sem si dejal in prišel bliže. A mi je takoj upadlo upanje, ko sem zagledal govornika, predsednika države, ki je izgledal še bolj lačen kot jaz. Pa saj ga je sama kost in koža, ni čudno, da fehta za hrano. Nihče od protestnikov ni imel nič za pod zob, tako, da sem moral spet v svojo običajno jedilnico, to je v smetnjake. Še dobro, da sem nekaj dal za dobrodelne namene, si bo predsednik vsaj lahko privoščil kakšno klobaso, da ne bo suh kot zobotrebec.

Večkrat naberačimo kakšne izdelke, ki so zaviti v embalažo, zloženi v škatle ali škrniceljne. Čeprav nam vsi ti ovitki in kartoni, pločevinke, plastenke, spreji, celolojdaste škatlice, plastični etuii in podobna navlaka, povzročajo samo zmešnjavo, vedno pospravimo za sabo. Karton je še uporaben, ostalo, kar nam ne koristi, pa zmečemo v kante ali kontejnerje. Seveda prej iz njih poberemo, kar je uporabnega. Kante in smetnjaki so podobni komunističnemu sistemu, vsakemu po potrebi, vsak po svojih zmožnostih. Kar rabiš pobereš iz smeti, kolikor si zmožen, da v kantah kaj takega najdeš. Kakorkoli, bistvo je to, da za seboj vedno pospravimo. Z razliko od finih ljudi, ki se vedno pritožujejo nad brezdomci, ki jim gredo na živce, češ, da kvarimo videz mesta. Ko pa te fine ljudi opazuješ, kako se obnašajo, je pa druga zgodba. Holandec je rekel, ko je to videl: »Vi pa očitno ne marate svojega mesta in svoje dežele, da tako svinjate po njej!«

To je izjavil potem, ko smo opazovali dva fina človeka, gospoda in gospo, ki sta sedela na klopci, okoli katere mi vedno vse počistimo. Najprej sta pokadila vsak kakšnih pet cigaret in ogorke metala po tleh ali jih ugašala na klopi. Sedela sta na naslonjalu klopi, noge pa sta imela na sedalu. Potem je gospa odprla torbo in iz nje vzela nekaj pločevink piva in kole. Prazne pločevinke sta odvrgla pod klop, kar pa nista mogla popiti, pa sta polila po klopi. Enkrat je gospod vstal, odpel hlače in se poscal pod klop. Gospa je gledala njegovega bingeljna in se smejala. Večkrat sta iz žepov vzela neke pakete piškotov in jih žrla tako, da se je kar kadilo drobtin okoli njiju. Embalažo sta odvrgla pod klop. Zatem je gospod za nekaj minut odšel, vrnil pa se je z vrečo sadja, od česar so ostali po tleh: jabolčni ogrizki, pomarančne lupine, bananini olupki in polivinilasta vrečka.

Tačas se je že stemnilo in gospod in gospa sta pristopila k spolnim odnosom, še prej sta odvrgla papir od škatlice s kondomi, po nekaj minutah pa še kondom, potem pa še en vložek. Po tleh pa je bilo vse spolzko. Nakar je počepnila še gospa in se poscala čez vse to. Nato sta odpila še malo piva iz pločevinke, vse skupaj prelila z ostanki piva v njej, gospod je glasno rignil, gospa pa smrdeče in hinavsko prdnila in sta odšla. Tudi v kanti ni take svinjarije kot sta jo zapustila ta dva. Pa da ne bo kdo mislil, da sta edina. Kar veliko jih je takih. Mi naj pa pospravljamo za njimi.

Sicer nam je bilo precej nerodno, ker nismo imeli Holandca s čim pogostiti, a smo se vseeno podali v akcijo in zaslužili precej evrov. Nakupili smo pločevinke pira, se zbasali pod en most, zakurili ogenj in se zabavali, da so se ljudje nagibali čez ograjo, ker so bili radovedni, kaj se dogaja pod mostom.
Amsterdamčanu je bilo kar všeč pri nas, samo jamral je, da je lačen. Nismo imeli nič za pod zob, a sreča vedno pride takrat, ko jo potrebuješ. Tokrat je priplavala po vodi. V obliki debelega prašiča ali svinje, no ja, odojka, ki ga je naplavila Ljubljanica na obalo tik pred našim prostorom. Bil je sicer res že zabuhel in vijoličast, a je bil videti kar dober. Hitro smo ga odrli in najboljše kose nataknili na palice ter jih spekli. Kar teknili so nam debeli kosi pečene slanine. Meso je bilo veliko boljše kot na Rožniku, pa tudi bolje je bilo popečeno. Najedli smo se svinjine, tako, da smo morali v akcijo za ponovno količino piva, saj nam je mastno meso vzbujalo silno žejo. Nekaj nas je sicer zaskrbelo, ko je Nizozemec debelo, grdo, dolgo in glasno rignil, a smo takoj videli, da mu je to dobro storilo in mu je odleglo. Bruhal pa ni nobeden.
Še malo smo se pogreli, popili ostalo pijačo in bili zadovoljni, da smo lahko postregli obiskovalcu iz Evrope.

Ko sem ravno pri računalniku in tipkah, moram seveda povedati, da je naša druščina imela prejšnji teden in za praznike obisk iz tujine. Prišel je kolega iz Amsterdama, ki živi pod tamkajšnjimi mostovi. Dobi toliko podpore, da hodi po Evropi na dopust in tokrat se je odločil, da vidi, kako se da brez dela in denarja živeti v Sloveniji.

Mostovi so mu takorekoč postelje in silno je bil navdušen nad tromostovjem. To je francoska postelja za tiste, ki imajo za streho most. Kaj takega, je rekel, da še ni videl. Tri postelje na kupu, da lahko v eni noči izbiraš tri ležišča. Res je bil navdušen, a ga je kmalu minilo, ko je zavohal vodo izpod mosta. Smrdela je in polna odpadkov je bila. Njegov komentar je bil, da se kljub razkošju tromostovja tukaj ne da prenočiti. Potem je izrekel bistveno misel, ki jo za skrbnike mestnega reda, posredujem naprej. Kajti odgovorni v mestu so šli podirat najprej vrtičke, ki so najbolj urejen prostor, napol pozidane stavbe brez dovoljenja, divja odlagališča smeti, na črno zgrajena cela naselja, ogromne, napol podrte stavbe pa ostajajo še naprej nedotaknjene.

Torej, kaj je predlagal prijatelj iz Amsterdama. Rekel je, da je najbolje, če strugo Ljubljanice zabetoniramo tako, da preko vse njene površine naredimo betonsko ploščo. Ideja je genialna, sicer je Nizozemec trobil v svoj rog, ker spi pod mostovi, ampak resnično bi bilo veliko problemov rešenih. Na betonski plošči nad reko bi nastalo ogromno parkirnih prostorov, gostinskih vrtov, majhnih prodajalnic in promenad za sprehode. Parkiranje bi bilo rešeno, smradu ne bi bilo več, odmetavanje odpadkov v vodo bi prenehalo, Ljubljanica pa bi mirno tekla naprej. Mnogim brezdomcem bi bilo omogočeno spanje pod mostovi, še posebno ker premoremo največje razkošje, tromostovje. Tega pa nam prebivalci izpod mostov zavidajo po celi Evropi. Še tržnica bi lahko ostala.

Spet sem kozlal. In to dvakrat. Na Rožniku. Najprej sem mislil, da se bom zastonj nažrl pečenega mesa v obliki jugoslovanskih specialitet, pa sem se zmotil. Spet sem moral fehtati, da sem prišel do ene, na pol pečene porcije. A verjetno je bilo meso pokvarjeno, mogoče mu je pretekel rok ali pa je žival imela kugo. Takoj ko sem požrl zadnji grižljaj komaj užitnega na pol surovega mesa, sem vso vsebino želodca bruhnil po pobočju Rožnika.

Potem sem raje samo pil, še največ piva. Nazadnje je prišel ljubljanski župan, ki se je delal norca iz vseh ljudi, ki so tam bili. Milijonar v evrih se je dičil s sindikalno kapo, tajkun iz Jugoslavije je hvalil slovenske delavce, da so pridni. Na njihov račun je postal tolarski milijarder. Nihče mu ni žvižgal, nasprotno, na vso moč so mu ploskali, odobravali njegovo norčevanje in se mu dobrikali z vseh strani. To je bil vzrok, da sem bruhnil tudi drugič. Ne samo pivo, ampak tudi žolč, ker kaj drugega ni bilo več v želodcu. Saj tile delavčki niso vredni drugega, da jih nekdo totalno izkorišča, bolj serje po njih, bolj mu ploskajo. Na Rožnik ne grem nikoli več.

Te dni sem po spletu nesrečnih okoliščin staknil grdo poškodbo. Kri je  brizgala iz žile kot bi zalival vrt, pri sebi pa nisem imel nič, da bi dal na rano. Potem sem na pločniku našel plastično vrečko Intersport in si jo nataknil preko krvavečega mesta. Kmalu je bila napolnjena s krvjo in je izgledalo kot bi bil krvodajalec, ki dajem v vrečko kri. A je plastika imela luknjo in vsa kri je iztekla ven. Nekaj korakov naprej sem našel debel, rjav papir od cementne vreče in ovil rano z njim. Cement, ki se je držal papirja, je zabetoniral prerezano kožo, tako da je kri sicer še tekla, a vsaj špricalo ni naokoli.

K sreči sem  prišel do smetnjaka in v njem našel napol rabljen damski vložek, ki je bil samo malo krvav in del plastične vrvi za perilo. Navezal sem vložek na rano in obenem prevezal še žilo, da sem ustavil kri. Počasi je curek prešel v kapljice, a je krvca vseeno puščala sledove po pločniku.

Potem je bil nekdo pripravljen peljati me do ambulante, a sem se branil, da ne morem plačati zdravnika, zavarovanja pa nimam. Pa me je vseeno odvlekel, pa tudi vložek je bil že ves napit, tako da sem še prej pobrskal po smeteh in našel pravokotno modro rumeno spužvo. Zamenjal sem jo s pinto, rumena barva gobe pa se je počasi mešala z rdečo krvco in postajala oranžna. Pustil sem se odpeljati do ambulante. Ker je bilo pa že tik pred koncem delovnega časa, me je oseba v belem vprašala, če sploh vem koliko je ura. Rekel sem, da me ne briga ura in da nikoli ne vem, koliko je. Pa tudi turn nisem ali telefon za napoved točnega časa, zato sem jo hitro pobral iz bližine belih uniform, da mi ne bi, še preden bi kaj naredili, najprej zaračunali, ker sem bil suh kot poper.

Zatekel  sem se bližnji sekret v bifeju, spral strjeno kri iz rane in jo povil s celo rolo toaletnega papirja. Za nekaj časa je zadostovalo, potem pa sem v kanti našel stare bombažne gate in z njimi povil defekt. Da se ne bi zagnojila, sem v bifeju hitro nafehtal za dvojni sadjevec in ga s težkim srcem polil preko rane. Sicer se mi ga je zdelo škoda in peklo je, za celjenje rane pa je bilo blagodejno.

Danes je že vse v redu, kri ne teče več, hrasta na rani je trda in čista. Namazal sem jo z margarino, ki sem jo našel v napol prazni škatlici in sem jo najprej imel namen pojesti, a je zdravje prvo.